C4 – Srečanje učencev in učiteljev v Turčiji

V nedeljo, 7. novembra 2021, se je sedem učenk OŠ Sežana udeležilo srečanja v okviru mednarodnega projekta Erasmus+ Change Your Lifestyle v Turčiji.

Mobilnosti so se udeležile učenke Neža Sila, Neža Bevčič, Nuša Vodičar, Hana Nada Legiša, Špela Weber, Tina Penko in Ana Škrlj ter učiteljici angleščine Mojca Gec in Ester Trobec. Pot nas je preko letališča Marco Polo v Benetkah vodila do Istanbula, nato pa naprej v mesto Izmit.

Izmit je glavno mestu turške province Kocaeli, nahaja pa se v Izmiškem zalivu v Marmarskem morju, približno 100 kilometrov od Istanbula, v severno-zahodnem delo Anatolije. Mesto ima približno 367.000 prebivalcev, v provinci Kocaeli pa živi slaba dva milijona ljudi. Izmit je pristaniško mesto. Zaradi naravnih danosti je tam veliko naravno pristanišče, kjer je tudi glavna baza turške mornarice. Na začetku 20. stoletja je bilo področje okrog samega mesta bogato z gozdovi, ki so jih kasneje popolnoma izsekali, mesto je bilo poznano po proizvodnji lanu. V mestu so izdelovali uniforme za turško vojsko in mornarico. V Izmitu je velika rafinerija nafte, tovarne papirja, cementarna, tovarna avtomobilov Ford, kjer sestavljajo kombije znamke Ford za evropski trg. Mesto je tudi zelo znano po keramiki.

Mesto se nahaja na pomembni prometni poti ob avtocestni in železniški progi med Istanbulom in Ankaro in je tudi pomembno pristaniško mesto. V zadnjih letih je mesto postalo izjemno pomembno v avtomobilski industriji, saj so v tamkajšnje tovarne investirale vse največje svetovne znamke avtomobilov: Ford, Hyundai, Honda in Isuzu. V mestu so tudi tovarne avtomobilskih pnevmatik Goodyear, Pirelli in Bridgestone. Znana turška tradicionalna sladica Pismaniye izhaja iz Izmita oz. province Kocaeli.

V mestu se nahaja znameniti viseči most Osmangazi Bridge, ki preko Zaliva Izmit povezuje mesto Gebze s provinco Yaluva. Most je bil odprt leta 2016 in je z 2.682 metri dolžine najdaljši viseči most v Turčiji in četrti najdaljši viseči most na svetu. Mesto premore kar nekaj znamenitosti, od stolpa z uro, do antičnih ostankov iz rimskih časov, rimskega obzidja, ostanki Dioklecijanove palače in bizantinsko trdnjavo. Veliko artefaktov iz rimske dobe je mogoče videti v tamkajšnjem muzeju.

Ponedeljek, 8. november 2021

V ponedeljek, 8. novembra 2021, smo se udeležili sprejema na šoli. Pred vhodom so nas pričakali učenci in njihovi učitelji z zastavami partnerskih držav. Šola Turkan Dereli Ilkokulu je zelo lepa in moderna šola. Ker je Izmit eno izmed največjih industrijskih mest v Turčiji, se vanj priseljujejo ljudje iz okoliških mest. Šolo obiskuje 792 učencev, v njej pa poučuje 41 učiteljev. Na šoli je 33 učilnic, v razredu pa je lahko največ 24 učencev. Čisto vsaka učilnica je opremljena z interaktivno tablo. Šola je bila zgrajena s prispevki lokalnih podjetnikov, ki jo tudi financirajo, pogoj za obiskovanje pa je, da ima otrok stalno bivališče v okolišu šole.

Po sprejemu sva s kolegico Mojco prisostvovali pouku v 1. razredu. Učitelj je pripravil zelo zanimivo uro. Učenci so delali po skupinah. Njihova naloga je bila, da čim prej pravilno sestavijo sestavljanko. Posebej zanimiva je bila uvodna motivacija, saj so trije učenci vodili vsak svojega robotka do učencev na drugi strani razreda. Tisti učenec, ki se ga je robotek prvi dotaknil, je stekel do svoje skupine in pričel s sestavljanjem sestavljanke. Otroci so med dejavnostjo zelo uživali.

Šolo krasi ogromen park, kjer imajo učenci po vsaki šolski uri 15 minut rekreativnega odmora. Šola premore tudi lasten vrt, kjer rastejo jagode, paradižniki in paprika.

Učenke so udeležile plesne delavnice.

Sledila je proslava v večnamenskem prostoru. Učenci in učiteljice so nam pripravili prisrčen nastop, kjer so učenci nastopili v majicah z državnimi simboli, ki se nahajajo tudi na turški zastavi. Turki so zelo domoljubni, turške zastave so obešene prav povsod, na hodnikih, v telovadnici in celo na avtobusih.

V nadaljevanju smo koordinatorji partnerskih držav predstavili državo in šolo, nato pa so učenci predstavili tradicionalne igre. Naše učenke so se odlično odrezale in se izkazale s svojim znanjem angleščine. Po končanih predstavitvah smo ugotovili, da je veliko iger tradicionalnih v vseh državah, razlikujejo se v posameznih podrobnostih, ki so specifične za vsako državo. Igre, ki so skupne vsem državam, so Gnilo jajce in Med dvema ognjema, tudi ostale igre so zelo podobne. Po predstavitvah smo si ogledali tamkajšnji vrtec in bili presenečeni nad tem, da tudi malčki nosijo maske. Vrtec je zelo podoben vrtcem pri nas.

Po obisku vrtca smo se sprehodili po mestu in začutili njegov utrip. Mesto je zelo industrijsko, prometno in kaotično. Zelo je treba paziti pri prečkanju ceste, saj avtomobili ne ustavijo tako, kot smo navajeni v Sloveniji.

Torek, 10. november 2021

Torek, 10. november, je bil prav poseben dan, saj so Turki obeležili 83. obletnico smrti prvega turškega predsednika Mustafaja Kemala Ataturka. Ob 9 deveti uri in 5 minut, ko je umrl, je vse obstalo. Vklopile so se sirene, vsi ljudje so se ustavili in z minuto molka počastili spomin na očeta turške republike. Mustafa Kemal Ataturk je kot študent na vojaški akademiji v Istanbulu postal član gibanja, ki se je zavzemalo za posodobitev države. K temu ga je vzpodbudila beda, v kateri so živeli državljani Turčije. Skupaj s somišljeniki je organiziral uspešno vstajo in tako dosegel odstop sultana in delovanje parlamenta. Svoje velikopotezne reforme je lahko začel izvajati šele, ko je prišel na predsedniški položaj. Leta 1924 so z ustavo potrdili šest načel njegove politike o moderni turški državi, ki so kmalu postale znane kot »kemalizem«. Ti naj bi zagotovili, da sta država in vera strogo ločeni. Leta 1926 uvedli civilno pravo, ki je nadomestilo šeriatsko pravo. Čas, koledar in merske enote so prilagodili mednarodnim standardom. Predsednik je leta 1928 namesto arabske abecede uvedel latinsko, leta 1932 pa je bila razglašena enakopravnost žensk, pričela se je tudi reforma univerze, uzakonil je pasivno in aktivno volilno pravico za ženske, leta 1934 pa uvedel še uporabo družinskih imen in priimkov. Njegova smrt je pomenila hud udarec njegovemu režimu, ki se je izkazal kot zelo obstoječ, saj je kljub velikemu pritisku zaveznikov in sil osi preživel posledice II. svetovne vojne. Ataturk je v turški zgodovini pustil neizbrisen pečat, notranjost vseh pomembnejših zgradb in javnih ustanov krasi njegova podoba, na šoli so učiteljice nosile majice z njegovim portretom.

Dopoldne so učenke imele delavnico namiznega tenisa, kjer so se pomerile z udeleženci iz ostalih držav, sledila je gimnastična delavnica pod budnim očesom turškega učitelja športa.

V popoldanskem času smo si ogledali mestni park, ki se nahaja nekaj kilometrov ven iz mesta. Ormanya park je resnično zelo zanimiv kraj, ki so ga čisto na novo uredili. Sprehodili smo se skozi čudovit gozd, kjer kraljujejo mogočna drevesa in je zatočišče mestnega prebivalstva, ki tam iščejo mir in sprostitev. V parku se nahajajo pokrite mize, kjer je mogoče imeti piknik. V gozdičku se nahaja naselje prisrčnih hišic, najbolj pa nas je navdušila tamkajšnja knjižnica na sredi gozda: lično urejene vitrine, kjer se nahajajo knjige, ki jih vsak obiskovalcev lahko vzame in bere bodisi na viseči mreži ali na bližnjih klopcah. Omarice so ves čas odklenjene in iz njih še ni izginila nobena knjiga. Park premore tudi lastni živalski vrt, kjer je mogoče videti eksotične živali iz celega sveta, od nojev do belih kengurujev. Vse, kar park ponuja, je zastonj. Šole v parku izvajajo dneve dejavnosti.

Sreda, 10. 11. 2021

V sredo smo imeli celodnevni festival iger, kjer so učenci posamezne države predstavili dve igri, nato pa so jo vsi udeleženci v mešanih skupinah skupaj odigrali. Najprej so otroci iz Turčije predstavili Gnilo jajce in turško verzijo igre Med dvema ognjema, ki se nekoliko razlikuje od naše. Isti dve igri amo nameravali predstaviti tudi mi, tako da smo se kasneje odločili za Kdo se boji črnega moža in En, dva, tri Milky Way. Učenci so zlasti ob Črnem možu zelo uživali in se zelo razživeli. Učenci so se družili, komunicirali v angleščini in preprosto uživali.

Po končanem festivalu iger je sledilo poslovilno kosilo na šoli, kjer so nam postregli s tradicionalni turško hrano in glasbo. Sledila je svečana podelitev certifikatov in povratek v hotel, kjer smo prevzeli prtljago in se z avtobusom odpeljali v Istanbul, kamor smo prispeli v poznih večernih urah. Mesto nas je že iz daljave navdušilo, saj smo že iz avtobusa videli mogočne palače in mostove, ki krasijo mesto.

Četrtek, 10. 11. 2021

V četrtek smo se po zajtrku podali na ogled mesta. Carigrad oz. turško Istanbul je bil v zgodovini poznan tudi pod imenom Bizanc oz. Konstantinopel. Je največje mesto v Turčiji in njeno kulturno, gospodarsko in finančno središče. Mesto ima kar 15 milijonov prebivalcev, kar predstavlja 19% celotne turške populacije. Je najbolj naseljeno mesto v Evropi in peto največje mesto na svetu. Leži ob Bosporski ožini in ga obdaja zaliv Zlati rog. V svoji dolgi zgodovini je bil prestolnica Rimskega cesarstva (330 – 395), Vzhodno rimskega ali Bizantinskega cesarstva (395 – 1204 in 1261 – 1453), Latinskega cesarstva (1204 – 1261) in Osmanskega cesarstva (1453 – 1922). Manj znano je dejstvo, da se v času Vzhodno-rimskega cesarstva Istanbul imenoval Novi Rim, saj je bilo tako kot italijanska prestolnica zgrajeno na sedmih gričih, seveda s to razliko, da so bile na njegovih gričih zgrajene mošeje. Številne mošeje, menda jih je več kot 3000, palače in utrdbe še danes pričajo o mogočnih razsežnostih mesta in njegovi pomembni zgodovinski vlogi. Po razglasitvi turške republike 29. oktobra 1923 je prestolnica postala Ankara.

Istanbul je edina metropola, ki leži na dveh celinah. Je mesto, kjer so se mešale razne kulture in verstva, zato je v njem večje število zgodovinskih cerkva, mošej, sinagog in palač. Najprej smo si ogledali Konstantinov hipodrom, ki je bil kulturno središče Konstantinopla, glavnega mesta Bizantinskega cesarstva. Na prostoru nekdanjega hipodroma je danes Trg sultana Ahmeda (tuško Sultanahmed Meydani), ki ga včasih poimenujejo Konjski trg. Od prvotnih zgradb se je ohranilo samo nekaj segmentov.

Beseda hipodrom je sestavljena iz grških besed hippos, kar pomeni konj, in dromos, kar pomeni cesta, steza ali pot. Konjske dirke in dirke konjskih vpreg so bile v antiki zelo priljubljena zabava, zato so bile v turških mestih zelo pogoste. Hipodrom naj bi nastal v zlatem obdobju bizantinskega glavnega mesta, vendar je mnogo starejši. Prvi hipodrom je bil zgrajen v obdobju , ko se je Konstantinopel še imenoval Bizanc in je bil nepomembno provincijalno mesto. Leta 203 je cesar Septimij Sever mesto obnovil in razširil mestno obzidje in ga obdaril s hipodromom. V času cesarja Konstantina se je mesto zelo razširilo. Konstantin je tudi obnovil hipodrom, ki je bil po mnenju poznavalcev dolg 450 metrov, širok 130 metrov, lahko pa je sprejel 100.000 gledalcev. Tekmovalna proga je imela obliko črke U. Na vzhodni strani proge je bila svečana cesarjeva zasebna loža, ki je bila dostopna skozi prehod Velike palače. Staje s štirimi pozlačenimi bronastimi konji nad vhodom so bile v severnem delu hipodroma. Pozlačene konje, ki se sedaj imenujejo konji Sv. Marka, so med četrto križarsko vojno leta 1204 ukradli Benečani in jih postavili na pročelje bazilike Sv. Marka v Benetkah. Njihovo grško oz. rimsko poreklo ni bilo nikoli ugotovljeno. V bizantinskem obdobju je bil hipodrom središče mestnega družabnega življenja. Na hipodromu se nahajajo različni kulturno-zgodovinski spomeniki. Prvi izmed njih je Kačji steber.

Konstantin in njegovi nasledniki, predvsem Teodozij Veliki, so želeli dvigniti ugled svoje nove prestolnice, zato so hipodrom okrasili z umetninami iz celega cesarstva. Kipe so postavljali na pregrado med zahodnim in vzhodnim delom tekmovalne proge. Med kipi je bil tudi palatejski trinožnik, ulit v 5. stoletju pr. n. št. v spomin na zmago nad Perzijci. Trinožnik je prvotno stal v Apolonovem templju v Delfih. Na vrhu stebra je na treh kačjih glavah slonela pozlačena bronasta skleda, ki je bila uničena ali ukradena med četrto križarsko vojno. Kačje glave so bile uničene šele konec 17. stoletja, saj so na osmanskih miniaturah iz prvih stoletij njihove vladavine še vedno nedotaknjene. Dele glav so kasneje našli in so razstavljeni v istanbulskem Arheološkem muzeju. Od delfskega trinožnika se je ohranil samo nosilec, poznan kot Kačji steber.

Drugi spomenik je Tutmozov obelisk. Drugi cesar, ki je krasil hipodrom, je bil Teodozij Veliki, ki je leta 390 iz Egipta pripeljal obelisk in ga postavil na spino. Izklesan je iz rožnatega granita in je bil prvotno postavljen v templju v Karnaku med vladanjem Tutmoza III. okoli leta 1490 pr. n.št. Teodozij je obelisk razrezal na tri dele in ga pripeljal v Konstantinopel. Ohranila se je samo zgornja tretjina obeliska, ki še vedno stoji na marmornem podstavku na istem mestu, kamor ga je postavil Teodozij. Obelisk je kljub častitljivi starosti 3.500 let še vedno v izredno dobrem stanju. Poleg Tutmozovega je tukaj je Konstantinov ali Zidani obelisk. Cesar Konstantin Porfirogenet je v 10. stoletju obnovil obelisk, ki je stal na zahodnem koncu hipodroma in zanj ni znano, kdo ga je dal zgraditi. Sezidan je iz klesanih kamnov različnih velikosti. Po Konstantinovi obnovi je bil prekrit z bronastimi reliefi, na katerih so bile prikazane zmage Konstantinovega očeta Vasilija I. Bronaste reliefe so pokradli latinski vojaki v četrti križarski vojni, kamnito jedro spomenika pa se je ohranilo.

Območje hipodroma se sedaj imenuje Sultanahmet Meydanı (Trg sultana Ahmeda) in je zelo skrbno vzdrževano. Nekdanje tekmovalne proge so tlakovane, čeprav so v resnici kakšna dva metra pod sedanjo površino. Preživeli spomeniki s pregrade na tekmovalni progi, oba obeliska in Kačji steber sedaj stojijo v kakšna dva metra globokih jamah.

Na severnem vhodu na področje hipodroma pred Modro mošejo stoji Nemški vodnjak ali Vodnjak cesarja Wilhelma, osmerokoten vodnjak s kupolo v neobizantinskem slogu, ki ga je leta 1900 zgradila nemška vlada v spomin na obisk cesarja Wilhelma II. v Istanbulu leta 1898.

Leta 1950 in 1951 je področje hipodroma izkopaval kasnejši direktor istanbulskega Arheološkega muzeja Rüstem Duyuran. Del temeljev zavoja hipodroma so odkrili med rušenjem hiš v 1980. letih. Leta 1993 so med zemeljskimi gradbenimi deli pred bližnjo mošejo sultana Ahmeda (Modra mošeja) odkrili nekaj vrst sedežev in nekaj stebrov. Izkopavanja se niso nadaljevala, izkopanine pa so razstavljene v istanbulskem Arheološkem muzeju. Večina hipodroma je še vedno zakopana pod sedanjim parkom.

V nadaljevanju smo si ogledali Modro mošejo ali Mošejo sultana Ahmeda (Sultanahmet Camii), ki jo je dal zgraditi sultan Ahmed I. Mošeja je bila dokončana leta 1616, eno leto pred njegovo smrtjo. Danes je glavna carigrajska mošeja, saj je bila Hagia Sofia preurejena v muzej. Ime modra mošeja je dobila po modro obarvani kupoli in prvotni modri notranjščini. Mošeja ima šest minaretov. Nahaja se nasproti Hagie Sofie, v bližini hipodroma. Mošejo krasi več kot 20.000 ročno izdelanih modrih ploščic in dodelana vitražna okna z verzi iz korana. Mošeja je že od leta 2017 v obnovi, ki še vedno ni zaključena. Prenavlja se tako notranjost, kot tudi zunanjost – čistijo se minareti, ki so od onesnaževanja že čisto potemneli.

Po Modri mošeji je prišla na vrsto Hagia Sofia, nekoč cerkev Svete božje modrosti, danes pa uradno Velika mošeja Hagia Sofia. Je nekdanja patriarhalna bazilika in zdajšnja mošeja. Graditi so jo začeli leta 532, za časa vladavine cesarja Justinijana I, dokončana je bila v petih letih. V njej se je odvijalo bogoslužje, praznovanja verskih praznikov, družbeni dogodki in kronanje vzhodnorimskih cesarjev. Po padcu Carigrada leta 1453 je sultan Mehmed II cerkev preuredil v mošejo. Po osvojitvo Vzhodnorimskega cesarstva je Hagija Sofija postala najpomembnejša mošeja Osmanskega cesarstva. Po prihodu Kemala Ataturka na oblasto so jo leta 1935 vzporedno s siceršnjo sekularizacijo države preuredili v muzej. Julija 2020 je turški predsednik Erdogan podpisal odlok, s katerim je znova postala mošeja. Velja za eno najlepših zgradb na svetu, zato je v sklopu zgodovinskih predelov Istanbula vključena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Hagija Sofija je eden najbolje ohranjenih primerov bizantinske arhitekture. Notranjost cerkve je okrašena z mozaiki in barvnimi kamnitimi stebri. Za izvedbo gradnje cerkve je skrbel Justinijan. Zgrajena je bila v petih letih s pomočjo gradbenega materiala iz drugih provinc države. Izgradnja takega objekta v petih letih je bila gromozanski arhitekturni dosežek, saj so manjše cerkve zahodnoevropske romanike in gotike gradili po več stoletij. Vse do izgradnje stolnice Sv. Marije v Sevilli je bila Hagia Sofija največja krščanska cerkev na svetu. Arhitektura, ki predstavlja vrh poznoantične arhitekture, je znana zaradi svojega vpliva na arhitekturo pravoslavnih kot tudi katoliških krščanskih cerkva in islamskih mošej.

Prostoren interier ima razčlenjeno strukturo. Cerkveno ladjo pokriva središčna kupola, katere višina stropa od tal je 55,6 m. Kupola je postavljena na lanterno (svetlobnico), sestavljeno iz štiridesetih oken. Notranjost strukture je pokrita z večbarvnimi kamni, marmorji, poslikavami in zlatimi mozaiki Nad zgradbo smo bili resnično navdušeni.

Sledilo je kosilo, nato pa ogled palače Topkapi. Palača Topkapi ali Topkapi Saraj (po turško Topkapi Sarayi) je nekdanje prebivališče 25 sultanov Otomanskega cesarstva, ki so vladali državi 400 let. Med letoma 1465 in 1856 je bila glavna rezidenca osmanskih sultanov.

Palačo je dal po zavzetju bizantinskega Konstantinopla leta 1459 zgraditi sultan Mehmed II osvajalec. Palača je dobila ime Topkapi ali Topovska vrata po vratih v obzidju Konstantinopla, ki so stala na njenem mestu in so bila s topovi porušena v osmanskem obleganju mesta leta 1453. Palača je bila po propadu osmanskega cesarstva leta 1924 z državnim dekretom spremenjena v muzej. Muzej z bogato zbirko predmetov in umetnin velja danes za eno največjih turističnih znamenitosti mesta. Leta 1985 je bila palača Topkapi vpisana na UNESCOv seznam Svetovne kulturne dediščine kot “najboljši primer kompleksa palače iz osmanske dobe”. Od leta 1923 je po naročilu Mustafe Kemala Ataturka odprta kot muzej. 

Gradnja palače se je začela po ukazu Mehmeda Osvajalca in je bila uradno zaključena leta 1479, čeprav se je v resnici gradnja nadaljevala dolgo časa, število prizidkov palače pa je raslo in raslo. Skupna površina palače je bila na koncu 70 hektarov, imela pa je približno 4000 prebivalcev.

Palačo sestavlja več zgradb s štirimi dvorišči, povezanimi z vrati. Glavni vhod so cesarska vrata, ki se nahajajo ob strani. Prvo dvorišče vključuje cesarsko kovnico iz 18. stoletja, cerkev svete Irene z orožarno in jokajočim vodnjakom v svoji stavbi. Nasproti cesarskih vrat so vrata pozdravov, ki vodijo do drugega dvorišča in palače. Od vrat pozdrava se lahko odpravite do vrat sreče, skozi katera obiskovalci palače vstopijo na tretje dvorišče, v katerem so harem, notranje komore, dvorana občinstva, knjižnica sultana Ahmeda III in šola, kjer so se usposabljali vladni uradniki. Nato sledi še četrto dvorišče, ki je osebni vrt turškega sultana, kjer se nahajajo tudi stolp Bashlal, mošeja Sofa in soba glavnega palačnega zdravnika. Palača je bila sultanovo bivališče in harem, dvor, sedež visokega izvršnega sveta, kuhinja, zakladnica, šola, vojašnica, bolnišnica, pekarna…

Od tu so čudoviti razgledi do Bosporja in Zlatega roga. Konec 17. stoletja je palača Topkapi postopoma postajala vedno manj pomembna. Sultani so v tistem času svoj čas raje preživljali v novih palačah na Bosporju. Leta 1856 se je sultan Abdulmejid odločil, da dvor preseli v novo palačo Dolmabahče. Palača ima na stotine sob, vendar so je najpomembnejše odprte za obiskovalce. Največ ljudi se gnete v haremu in Zakladnici, kjer so shranjeni predmeti nepredstavljivih vrednosti, ki so bili v lasti Otomanskega cesarstva. Poleg diademov, škatel smaragdov, mečev in zlatih prestolov, je na ogled tudi četrti največji diamant na svetu, ki ima kar 86 karatov. V palači si lahko ogledamo zbirke porcelana, nakita, miniatur in kaligrafij, oblek, portretov in umetniških del.

Po ogledu palače Topkapi smo se podali na bazar. Velika tržnica ali Grand Bazar je ogromno nakupovalno središče, ki so ga zgradili že davnega leta 1453. Več kot 4000 manjših trgovinic se razprostira na ogromnem prostoru med 66 ulicami, bazar pa ima 40 vhodov. Ponujajo praktično vse, kar si srce poželi: nakit, preproge, oblačila, porcelan, igrače, čevlje, torbice,…Najpomebnješe pravilo pri obisku bazarja je barantanje. Prodajalci navijejo začetne cene, a jih lahko z malce iznajdljivosti precej spustijo. Paziti je treba je, da se ne zgubimo v labirintu navidezno enakih ulic.

V nadaljevanju nas je čakala še vožnja z ladjico skozi Bosporsko ožino. Na vožnji med obema obalama, med Evropo in Azijo, vlada harmonija preteklosti in sedanjosti. Na vožnji smo lahko občudovali mnoga lična hišna pročelja, gradove in palače.

Petek, 12. 11. 2021

V petek smo obiskali bazar začimb (Spice Bazaar), kjer si lahko nakupite najboljše začimbe, čaje, oreščke, sladke turške dobrote in še marsikaj drugega.

Z modernim tramvajem smo se odpeljali so postaje Sultanahmet, od koder smo se podali na ogled palače Dolmabahče. Palača Dolmabahçe, ki se nahaja v okrožju Beşiktaş, na evropski obali Bosporske ožine, je bila od 1856 do 1887 in od 1909 do 1922 glavno upravno središče Osmanskega cesarstva. Palačo Dolmabahče je daj zgraditi 31. sultan Abdulmecid I med letoma 1843 in 1856. Pred izgradnjo palače je sultan z družino živel v palači Topkapi. Ker je ta postala zastarela in manj udobna od palač evropskih vladarjev, se je sultan odločil, da zgradi novo. S to palačo je turški sultan želel posnemati rezidence evropskih vladarjev, ki so nastale v času baroka. Izgradnja palače je bila izjemno draga, saj je stala takratnih 5 milijonov otomanskih lir ali 35 ton zlata, kar bi danes pomenilo 1.9 milijarde ameriških dolarjev, kar je znašalo četrtino proračuna.

Palača je bila dom šestim sultanom, palačo pa je kot predsedniško rezidenco uporabljal tudi ustanovitelj in prvi predsednik turške republike, Mustafa Kemal Ataturk. V palači je preživel tudi zadnje dneve svojega zdravljenja in v njej tudi umrl 10. novembra 1938 ob 9.05. V spomin na ta dogodek so vse ure v palači ustavili in jih nastavili na 9. uro in 5 minut. Danes vse ure v palači kažejo realen čas, razen sobe, v kateri je Ataturk umrl – tam ura še vedno kaže 9.05.

Mesto, kjer se nahaja palača, je spremenjeno v veličasten vrt, ki so ga sultani zelo cenili. Iz tega tudi izhaja ime palače, saj dobesedno pomeni »napolnjen« (dolma) vrt (bahce). V okolici so med 18. in 19. stoletjem zgradili veliko majhnih poletnih rezidenc. Kompleks zgradb, ki je zrasel v neposredni bližini obale, so poimenovali Besiktash Waterfront palace.

Palača Dolmabahče je največja palača v Turčiji. Obsega 45.000 kvadratnih mestrov in ima 285 soban, 46 hodnikov, 6 kopeli (hamam) in 68 stranišč. Palačo krasijo elementi baroka, rokokoja in neoklasicističneha sloga, ki se prepletajo tradicionalnimi elementi otomanske arhitekture. Palača je sestavljena iz treh ločenih zgradb: južni del je bil namenjen moškim, v njem so opravljali uradne dolžnosti, v severnem delu (harem) pa je živela sultanova družina, oba dela je ločevala velika sobana za slovesnosti, ki ima kar 2.000 kvadratnih maestrov površine, krasi pa jo 36 metrov visoka kupola. Ker je moral biti harem popolnoma ločen od preostalih delov palače, je glavni vhod za obiskovalce na ozki južni strani. Palača je okrašena z zlatom in kristali. Za okrasitev stropov so porabili 14 ton zlata.

V sobani za svečane priložnosti se nahaja tudi največji lestenec na svetu. Narejen je iz kristala bohemija in naj bi bil darilo kraljice Viktorije, čeprav je druga teorija, da naj bi ga v celoti plačali. Lestenec ima 750 luči in tehta neverjetne 4.5 tone. Palača Dolmabahče ima največjo zbirko lestencev in kristala bohemia in kristala Baccarat. Znamenito kristalno stopnišče ima obliko dvojne konjske podkve in je narejeno iz kristala Baccarat, medenine in mahagonija. Za okrasitev so uporabili drage kamne kot je npr. prokoneški marmor, ki prihaja iz otoka Marmara v Marmarskem morju, egipčanski alabaster in porfir iz grškega mesta Pergamon. Po ogledu palače Dolmabahče so udeleženci projekta obiskali trg Taksim, nas pa je čakal povratek v hotel in odhod na letališče.

Taksim, ki se razprostira od trga Taksim s spomenikom republiki, predstavlja živahno četrt s številnimi možnostmi za nočno življenje, nakupovanje in kulinariko. Starodavni tramvaji vozijo po bulvarju Istiklal Caddesi, ki predstavlja glavno območje za pešce v mestu, vzdolž katerega so številne zgradbe iz 19. stoletja, v katerih so zdaj mednarodne nakupovalne verige, kinoteke in kavarne. Gosto prepletene stranske ulice vključujejo bare, antične trgovine, restavracije na terasah stavb s pogledi na Bospor.

Naš obisk Turčije je prehitro minil. Nad deželo smo bili pozitivno presenečeni, ljudje so zelo gostoljubni in prijazni. Pobliže smo spoznali drugačno kulturo, dekleta pa so v komunikaciji z otroki iz partnerskih držav urila socialne veščine in aktivno uporabljala angleški jezik. Veselimo se zaključnega srečanja projekta, ki bo v mesecu maju v španski Valenciji.