C3 – Srečanje učiteljev v Grčiji
Po več kot letu dni prepovedi potovanj zaradi epidemije korona virusa so ponovno zaživele dejavnosti v okviru mednarodnega projekta Erasmus+ Change Your Lifestyle.
Srečanje učiteljev je potekalo v Grčiji od 11. do 16. julija 2021. Srečanja smo se udeležile učiteljice Ester Trobec, Vesna Muha Sladoje, Tadeja Bogdan in Mojca Gerželj Štembergar. Pot nas je preko letališča Milano Malpensa vodila v grške Atene. Vse partnerske države smo se ponovnega snidenja v živo zelo veselile, saj smo se zadnjič srečali v Sežani novembra 2019.
Grška prestolnica Atene je najjužnejša evropska prestolnica, ki šteje več kot 3.7 milijona prebivalcev, širše območje Aten pa več kot 5 milijonov, kar predstavlja polovico celotnega prebivalstva Grčije. Mesto je znano predvsem po številnih zgradbah in drugih ostankih antične Grčije in spada med najstarejša mesta na svetu, saj zgodovinski zapisi o njem segajo 3400 let v preteklost. Postale so središče umetnosti, učenosti, filozofije, dom Platonovi akademiji in Aristotelovemu liceju in so splošno priznane kot zibelka zahodne civilizacije in rojstni kraj demokracije. Atene so danes svetovljanska metropola in središče gospodarskega, finančnega, političnega in kulturnega življenja Grčije.
Naše spoznavanje Grčije se je začelo z obiskom rta Sounion, ki leži 69 km jugovzhodno od Aten, na najjužnejši točki atiškega polotoka. Na rtu so ruševine znamenitega Pozejdonovega templja, posvečenega bogu morja v grški mitologiji. Ostanki so s treh strani obkroženi z morjem. Na njih je vgravirano ime angleškega romantičnega pesnika lorda Byrona. Med turisti je zelo priljubljen, saj prihajajo iz Aten gledati sončni zahod v Egejsko morje.
Po grški mitologiji je na rtu Sounion Egej (tudi Ajgej), atenski kralj, skočil v smrt s pečine, s čimer je dal ime Egejskemu morju. Zgodba pravi, da je Ajgej na pečini nestrpno čakal sina. Na ladji je bilo črno jadro. Mislil je, da je sin mrtev in je skočil v globino. Tezej, njegov sin, se je vračal s Krete, kjer je ubil Minotavra, pošast, bil je polčlovek in polbik. Po porazu s Kreto je namreč moral kralj Ajgej kretskemu kralju Minosu plačevati letni krvni davek, sedem mladeničev in sedem deklet, ki so jih na ladjah s črnimi jadri pošiljali na Kreto, kjer jih je požrl Minotaver. Tezej se je prostovoljno javil, da odide z darilom in poskuša ubiti zver. Z očetom se je dogovoril, da bo ob vrnitvi dvignil belo jadro, če bo preživel. Premagal in ubil je Minotavra, a pozabil dvigniti belo jadro. Najzgodnejši literarni zapis o Sounionu je v Homerjevem epu Odiseja, verjetno je bila napisana v 8. stoletju pred našim štetjem. Arheološke najdbe so že iz leta 700 pred našim štetjem. Pozejdonov tempelj je bil zgrajen med letoma 440 in 400 pred našim štetjem na ruševinah templja iz arhaičnega obdobja. Skupnih stebrov je je bilo 34. 15 stebrov še vedno stoji. So v dorskem slogu iz lokalnega marmorja. Poleg tega, da je Sounion svetovno znano arheološko najdišče, je tudi poletno domovanje Atencev.
V ponedeljek, 12. julija 2021, smo si najprej ogledali ostanke Dionizijevega templja, nato pa se udeležili sprejema pri županu, podžupanu in predstavnici oddelka za šolstvo občine Dionysios. Vsak izmed udeležencev je v spomin na srečanje prejel spominsko plaketo. Po končani slovesnosti je sledilo delovno srečanje na šoli. Šola 3rd Primary School od Dionysios se nahaja 25 kilometrov iz centra Aten. Obiskuje jo 243 učencev, v njej pa poučuje 25 učiteljev. Šola posveča veliko pozornosti gibanju in skrbi za zdravje. Na šoli poteka veliko inovativnih projektov na temo gibanja, zdravega življenjskega sloga in okolja. Šole si žal nismo ogledali, saj je tudi v Grčiji čas počitnic in so bili v šoli prisotni le učenci, ki so bili v počitniškem varstvu.
V nadaljevanju je sledilo delovno srečanje, kjer smo koordinatorji predstavili šolo in športne dejavnosti, ki smo jih na šoli izvajali v času zaprtja šol v času Corona virusa. Koordinatorica projekta sem predstavila projekt Objemimo svet s koraki, športni dan na daljavo,… Po končanih predstavitvah smo ugotovili, da je vsaka šola po svojih najboljših močeh skušala vzpodbuditi učence k gibanju, posluževali pa smo se podobnih aktivnosti.
Po predstavitvah je sledil seminar iz lokostrelstva, pri katerem je sodeloval tudi trener grške olimpijske lokostrelske reprezentance. Najprej smo se seznanili s teoretičnim delom, kjer smo dobili veliko uporabnih informacij. Lokostrelstvo je bilo od nekdaj izredno cenjena veščina. Je zanimiv šport, ki združuje fizično moč in psihično stabilnost. Poleg samokontrole in spoznavanja naravnih zakonitosti je dodaten izziv tudi optimalna nastavitev loka, puščic, dodatne opreme in pravilna drža in položaj telesa. Ker je osredotočenost izjemnega pomena za dosego optimalnega rezultata, ponujajo tečaj lokostrelstva učencem z motnjo koncentracije in pozornosti. Po teoretičnem delu je imel vsak izmed udeležencev priložnost, da tudi sam poskusi streljati s čisto pravim tekmovalnim lokom pod budnim nadzorom trenerja. Ugotovili smo, da je za optimalno izvedbo strela potrebna dobra psihofizična priprava.
Po lokostrelstvu nas je že čakala delavnica folklornih plesov, kjer smo se pod vodstvom tamkajšnjega učitelja naučili pet različnih grških tradicionalnih plesov. Delavnico je dodatno popestrila tradicionalna grška glasba, ki je vsem udeležencem dala še dodatnega zagona za učenje, saj smo se dodobra razvedrili in spoznali še drobec grške kulture.
Po delavnici je sledil zelo zanimiv ogled čisto novega muzeja olimpijskih iger, ki je svoja vrata odprl maja 2021. Olimpijske igre izvirajo iz antične Grčije, Grčija pa bila glavna pobudnica njihove ponovne oživitve, saj so Atene gostile tako prve olimpijske igre moderne dobe leta 1896 kot tudi olimpijske igre leta 2004. Muzej se nahaja le streljaj od olimpijskega stadiona, obiskovalec pa lahko doživi potovanje skozi celotno zgodovino, od prvih začetkov do najbolj svežih dosežkov olimpijcev iz celega sveta. Razstavni panoji predstavijo vsake olimpijske igre kronološko, vsake olimpijske igre predstavlja tudi videoposnetek največjih športnih dosežkov in ostalih dogodkov, ki so najbolj zaznamovali določeno prizorišče. Poseben čar obiskovalcu dajejo zanimive interaktivne predstavitve, na voljo je tudi avdio vodič.
Začetek olimpijskih iger sega v antično Grčijo 1000 let pr.n.št. Igre so takrat imele kultni pomen v svetem kraju Olimpija in so se začele kot verska srečanja. Najprej je bila le ena tekma, ob svojem višku pa so trajale pet dni in so vključevale športe kot npr. rokoborba in tekma vozov. Tekmovalci in gledalci so bili lahko le moški, tekmovali so goli. Ženske niso smele sodelovati niti kot tekmovalke nizi kot gledalke, imele so svoje tekmovanje v čast. Pri antičnih tekmovanjih je bila zmaga veliko bolj pomembna kot to predvideva olimpijska filozofija Pierra de Coubertaina. Zmagovalci so imeli različne ugodnosti: prejeli so venec iz oljčnih vejic, kip ali vazo, trinožnik iz plemenite kovine, opravičeni so bili plačevanja davkov, peli so jim ode in pesniki so pisali o njih. Med tekmovanja, ki so nazadnje trajala pet dni so med drugim sodili: teki, dvoboji, peteroboj, konjeniške in vozniške dirke. Najpomembnejša panoga je bil pentatlon – peteroboj (tek, skok v daljino, met diska, met kopja, rokoborba). Igre so prirejali na štiri leta, vsakič avgusta in to več kot 1200 let. Leta 391 pr.n.št. je rimski cesar Teodozij I uradno prepovedal vsa poganska čaščenja, med njimi tudi olimpijske igre, kar je tedaj pomenilo konec olimpijskega gibanja. Šport se je ponovno uveljavil šele v 19. stoletju.
Največji pomen za razvoj olimpizma ima v Parizu rojen potomec stare francoske družine Pierre de Coubertain. Že v mladih letih se je navduševal nad antičnimi olimpijskimi igrami. Njegova ideja je bila ponovno obuditi plemeniti in viteški način urjenja telesa v obliki amaterskega športa, ki mora biti samemu sebi nagrada. Idealnih vrednot športnih srečanj nikakor ne bi smeli skaliti z materialnimi nagradami za športnike niti z razmišljanjem o dobičku ali s športnimi kupčijami. Na kongresu leta 1894 na Sorboni so soglasno sprejeli sklep o ponovni obuditvi olimpijskih iger v letu 1896 v Atenah, nato pa vsaka štiri leta v prestolnici druge države. Na igrah leta 1896 so športniki tekmovali v devetih panogah, leta 2016 v Riu de Janeiru pa je panog že dvainštirideset. Prve zimske olimpijske igre so bile leta 1924 v Chamonixu, kjer je bilo na sporedu šest panog, leta 2014 v Soči pa že petnajst.
Pierre de Coubertain je tudi avtor olimpijskega znaka, med seboj povezanih pet krogov, ki predstavljajo zvezo petih celin in srečanje športnikov iz vsega sveta. Povezanost pomeni sožitje, medsebojno spoštovanje in prijateljstvo narodov petih celin planeta Zemlja.
Pierre de Coubertain, nekdanji predsednik medmarodnega olimpijskega komiteja
V torek, 13. julija 2021, smo imeli delavnico hipoterapije v lokalnem konjeniškem klubu Ekali. Na začetku nam je predstavnica kluba podala nekaj osnovnih informacij o hipoterapiji. Hipoterapija je fizioterapija na nevrološki podlagi in na konju, ki jo predpiše zdravnik specialist. Sama beseda izhaja iz grške besede »hippos«, ki pomeni konj. Pri hipoterapiji konj služi kot terapevtsko sredstvo za prenos gibanja v koraku. Dražljaji se s konjevega hrbta prenašajo na pacienta in so sorodni gibanju človekove medenice med hojo. Konjevo gibanje zahteva dinamično stabilnost, dobro ravnotežje, simetrijo gibanja in kontrolirano držo telesa. Hipoterapija je še posebej primerna za ljudi z gibalnimi in kognitivnimi težavami, njeni učinki pa so boljše ravnotežje, pokončna drža, krepitev mišic, povišanje koncentracije in pozornosti, socialna komunikacija,…Hipoterapije se poslužujejo tudi za izboljšanje stanja pri otrocih z avtizmom. Udeleženci seminarja smo tudi sami poskusili ježo s konjem pod budnim očesom inštruktorjev. Izkušnja je bila edinstvena, saj moraš res slediti gibanju konja.
Zapustili smo konjeniški center in pot nas je vodila v še en znameniti zgodovinski kraj – Maraton. Maraton pomeni »kraj, poln koromača.« Danes je Maraton mesto s približno 33.000 prebivalci. Pred samim mestom se nahaja jezero, ki je včasih Atene oskrbovalo z vodo. Tu se je leta 490 pr.n.št. odvijala znamenita bitka na maratonskem polju, v kateri je maloštevilna grška vojska porazila močnejšo perzijsko vojsko. Po mestu je poimenovan tudi vzdržljivostni tek na dolge razdalje, ki izvira iz legende o Filipidu, grškem vojaku in tekaču, ki je bil poslan iz Maratona do Aten, da sporoči, da so bili Perzijci poraženi v bitki. Na cilju naj bi rekel: Zmagali smo. To je sicer zelo znana legenda, ne ve se pa, ali je tudi resnična. Prvi olimpijski maratoni so bili dolgi okrog 40 kilometrov. Na olimpijskih igrah leta 1908 v Londonu se je tek začel pred Windsorsko palačo, nato pa so izbrali tako progo, da se je po 42,195 km končala na olimpijskem stadionu. Izven mesta se nahaja tudi gomila, v kateri je pokopanih 192 vojakov, ki so padli v bitki na maratonskem polju. V spomin na ta dogodek poteka vsako leto maratonski tek po originalni poti. Ogledali smo si tudi muzej, v katerem so razstavljene arheološke najdbe iz celega maratona in predvsem skulpture iz vile Heroda Atiškega, ki izhaja iz tega področja. V muzeju se nahaja več razstav. Vidimo lahko razstavo olimpijskih bakel, fotografsko razstavo vseh olimpijskih maratonov in najboljše tekače na posameznih olimpijskih igrah in zbirko medalj in športne opreme mednarodnih maratonov.
Po ogledu muzeja je sledil seminar Povezovanje zgodovinskih dogodkov s športno vzgojo v šolah, ki ga je vodil grški koordinator Antonios Christodoulos. Cilj seminarja je bil integracija duha olimpizma v šole, vzpodbujanje učencev k aktivnem sodelovanju v šolski skupnosti, vzpodbujanje vrednot kot so prijateljstvo, spoštovanje različnosti, prostovoljstva in solidarnosti, razumevanje človekovih pravic, razumevanje pomena gibanja za zdravje. Sklep seminarja je bil, da nič ne bolj škodi človeku kot neaktivnost. V nadaljevanju smo si ogledali dokumentarni film o Špartatlonu. Gre za izjemno zahteven tek, pri katerem je treba premagati 246 km dolgo pot od Aten do Šparte. Cilj je, da tekači v 36 urah dosežejo kip Leonidasa in vsako leto uspe težko preizkušnjo premagati le tretjini tekmovalcev. Dokumentarec je bil izjemno zanimiv. Spoznali smo življenjske zgodbe tekačev, ki iz različnih razlogov preizkušajo svoje meje in navaden smrtnik se sprašuje, kaj človeka žene, da se poda na tako ekstremno preizkušnjo. Najbolj nas je ganila zgodba tekačice, ki je za levkemijo izgubila desetletnega sina. Po seminarju smo se podali na stadion, ki je bil izhodišče maratonskega tekmovanja tako leta 1896 kot tudi 2004. Obiskali smo tudi plažo Schinias, ki ima tudi veslaški center, narejen za poletne olimpijske igre leta 2004.
V večernem času smo se sprehodili do znamenite zgradbe grškega parlamenta in videli menjavo straže.
V sredo, 13. 7. 2021, smo si ogledali največjo znamenitost Aten – akropolo. Atenska akropola je starodavna citadela na visoki pečini nad mestom Atene z ostanki več antičnih zgradb velikega arhitekturnega in zgodovinskega pomena, najbolj znan izmed njih je Partenon. Od leta 1987 je na seznamu Unescove kulturne dediščine. Dokazano je, da je bil hrib poseljen že v 4. tisočletju pr.n.št. Periklej je usklajeval gradnjo najpomembnejših zgradb tega obdobja, vključno s Partnenonom, Propilejami, Erehtejonom in templjem Atene Nike. Akropola se nahaja na ploščadi na vrhu skale, ki se dviga 150m nad morsko gladino v Atenah.
Partenon je glavni tempelj atenske akropole in je posvečen boginji Ateni. Gradnja je potekala med leti 447 in 432 pr.n.št., ko je bil atenski imperij na vrhuncu svoje moči. Je najpomembnejša ohranjena zgradba klasične Grčije in velja za vrhunec dorskega sloga. Njegove okrasne skulpture so pojem grške umetnosti. Današnji partenon je zamenjal starejši Atenin tempelj, ki je bil uničen ob perzijskem upadu 480 pr.n.št. Partenon je bil svetišče, namenjeno mestni zavetnici, a se je uporabljal predvsem kot zakladnica. V zadnjem desetletju 6. st. je postal celo krščanska cerkev, po osmanski osvojitvi v zgodnjih 1460-ih letih se je spremenil v mošejo. Leta 1687 je osmansko strelivo, uskladiščeno v notranjosti zgradbe, vžgala beneška bomba. Eksplozija je močno poškodovala Partenon in njegove skuplture. Vhod na akropolo vodi skozi Propileje. Takoj južno od vhoda je majhen tempelj Atene Nike. V središču akropole je ogromen Partenon, vzhodno od vhoda pa je tempelj Erehtejon. Južno od platoja so tudi ostanki manjšega zunanjega Dionizijevega gledališča, nekaj sto metrov stran pa Odeon Heroda Atiškega.
Naša naslednja postaja je bil muzej Acropolis, kjer so skrbno shranjeni vsi dragoceni starodavni artefakti. Krasen muzej z lepimi primerki najlepše grške umetnosti, kjer smo si malce oddahnili od neznosne vročine.
Sprehodili smo se mimo Hadrijanovega slavoloka do slovitega olimpijskega stadiona. Stadion Panathenaic ali Kallimarmaro je ena glavnih znamenitosti Aten in je edini stadion na svetu, ki je v celoti zgrajen iz marmorja. Stadion je bil postavljen približno leta 330 pr.n.št. predvsem za panatenske igre. Stadion je atenski rimski senator Herodes Attikus do leta 144 obnovil in ga v celoti oblekel v marmor. Takrat je stadion sprejel okrog 50.000 obiskovalcev. Po vzponu krščanstva v 4. stoletju je bil stadion opuščen. Izkopan je bil leta 1869, po obnovi pa je gostil otvoritveno in zaključno slovesnost prvih modernih olimpijskih iger leta 1896 in je bil prizorišče 4 od 9 športov. Leta 2004 je bil ponovno prizorišče olimpijskih igre. Vsako leto gosti klasičen atenski maraton. Hkrati je zadnje prizorišče v Grčiji, od koder poteka ceremonija predaje olimpijskega plamena državi gostiteljici. Pod tribunami se nahaja manjši muzej, kjer se nahajajo stare olimpijske bakle, stare fotografije in konkavno zrcalo za prižiganje olimpijskega ognja.
V večernem času smo se sprehodili do trga Syntagma in počakali na menjavo častne straže pred grobom neznanega junaka. Trg se nahaja v sodobnem delu Aten. Na trgu je kraljeva palača, ki jo je zasnoval F. von Gertner v začetku 19. stoletja. V palači je sedež grškega parlamenta. Na kraljevi palači se nahaja grob neznanega junaka, ki ga noč in dan stražijo posebni stražarji. Vsako polno uro se odvija prav posebna ceremonija menjave straže, ki je resnično prava paša za oči. Stražarji so zanimivo oblečeni v krilca, debele nogavice, imajo dolg čop ter prav posebne cokle s čopki. Men menjavo stražarji visoko dvigajo noge, sicer pa hgre za popolno predanost, usklajenost in disciplino. Po menjavi straže smo se sprehodili do trga Monastiraki, kjer najdemo najbolj priljubljeno ulično tržnico v središču Aten, ki je hkrati tudi najbolj živahno območje Aten. Na ulicah srečamo številne ulične prodajalce, ki ponujajo zelo raznolike izdelke. Na trgu je mogoče opaziti mošejo Tzizdarakis, ki je le 20 metrov oddaljena od bližnje bizantinske cerkve Pantanassa. V neposredni bližini trga se nahaja tudi atenska Agora, kjer so ostanki Hadrijanove knjižnice in nekaj nekdanjih spektakularnih korintskih stebrov. Na trgu se nahaja veliko restavracij in tipičnih grških tavern, kjer je mogoče poskusiti tradicionalne jedi kot souvlaki ali gyros.
V četrtek smo imeli seminar o šolskih dejavnostih na prostem. Po seminarju je sledila razprava, kako potekajo v posamezni državi dejavnosti na prostem, ali so vključene v učni načrt ali ne. Po razpravi smo ugotovili, da ima izmed vseh sodelujočih držav samo Slovenija dejavnosti na prostem vključene v predmetnik. Ostale sodelujoče države ne poznajo športnih dni, šol v naravi in plavalnega tečaja, ampak te dejavnosti izpeljejo v drugačni obliki izven predmetnika. Po seminarju je sledila svečana podelitev certifikatov, v večernem času pa zaključna večerja.
V petek je prišel čas za slovo. V dopoldanskem času smo imeli še zadnji delovni sestanek, kjer analizirali, kaj smo se na srečanju naučili. Vsaka delegacija je morala vtise strniti v pet olimpijskih krogov tako, da je v vsak krog napisala eno stvar, ki jo je od srečanja odnesla.
Obiskali smo narodni vrt. Gre za javni park s površino 15,5 hektarja, nahaja pa se v središču grške prestolnice, med okrožjema Kolonaki in Pangrati, neposredno za stavbo grškega parlamenta. Postavitev vrta je naročila kraljica Amalija leta 1838, dokončan pa je bil leta 1840. Načrt zanj je pripravil nemški agronom Friedrich Schmidt, ki je uvozil preko 500 rastlin in številne živali, kot npr. pave, race in želve. Veliko rastlin zaradi vročega mediteranskega podnebja žal ni preživelo. Narodni vrt je bil prizorišče velikega preobrata v grški zgodovini. Leta 1920 sta Grčij vodila kralj Aleksander I in predsednik vlade Elefterios Venizelos. Oba sta bila privrženca velike Grčije in sta zagovarjala idejo, da bi Grčija morala prevzeti nadzor nad ozemlji v Mali Aziji. Leta 1919 sta začela grško-turško vojno s pomočjo zaveznikov Francije in Velike Britanije. Med sprehodom po vrtu je kralja Aleksandra ugriznila opica, ki so jo imeli za hišno ljubljenko, ne ve pa se, čigava je bila. Kralj je čez tri teden umrl zaradi sepse. Na prestol se je vrnil njegov oče, kralj Konstantin I, ki je bil znan kot simpatizer nemcev v prvi svetovni vojni. Konstantin je pripomogel k porazu Venizelosa na splošnih volitvah. Nov predsednik vlade, Dimitrios Gounaris, zagovornik monarhije, je pričel z menjavami osebja, ki je bilo bolj naklonjeno kralju. Po kadrovskih menjavah vojska ni bila več tako izkušena, zavezniki pa so odklonili svojo pomoč. Rezultat je bil veliki ogenj v Smirni, poraz grških sil v Turčiji in izgon grških beguncev in izmenjava narodov med Grčijo in Turčijo, v Grčiji poznana kot »katastrofa v Mali Aziji«. Chruchill je zapisal, da je četrt milijona ljudi umrlo zaradi ugriza opice. Leta 1920 so park odprli za javnostin ga poimenovali narodni park (National garden). V čast Amaliji grški je bil vhod v park premaknjen na mesto, kjer stoji 12 palm, ki jih je posadila in ulica pred njimi se imenuje ulica kraljice Amalije. V parku se nahaja tudi muzej botanike.
V soboto v dopoldanskih urah smo se odpravile do letališča nazaj proti Sloveniji. Srečanje je bilo izjemno zanimivo in poučno. Poleg neznosne vročine se nam je najbolj vtisnila v spomin grška gostoljubnost in vrednote olimpizma: solidarnost, toleranca, vztrajnost, spoštovanje, medsebojno razumevanje in fairplay, ki bi morale biti vodilne v življenju vsakega izmed nas.
